Z besedo imunoterapija sem se prvič zares srečala, ko je moji mami diagnosticiral melanom. Po začetnem šoku in operaciji so ji zdravniki predlagali, da zaradi visokega tveganja za ponovitev začne z imunoterapijo. Nismo točno vedeli, kaj pričakovati, saj nismo imeli izkušenj s to vrsto zdravljenja. Ko smo prebrali, da gre za način, ki spodbuja telo, da samo aktivira imunski sistem proti rakavim celicam, smo se odločili, da poskusimo.
Prvi meseci so bili naporni. Mama je imela nekaj stranskih učinkov – utrujenost, rahle kožne reakcije in občasen padec energije, a v primerjavi s kemoterapijo, o kateri so nam prav tako govorili, so bili stranski učinki znosni. Najbolj pomembno pa je bilo to, da so pregledi kazali, da bolezen miruje. To je bil zame najmočnejši dokaz, da imunoterapija deluje.
Zdravniki so jo spremljali zelo natančno, delali redne krvne preiskave, pregledovali vse morebitne znake vnetij ali reakcij, a zdravljenje je večinoma potekalo brez večjih zapletov. Po vsakem ciklu sva šli skupaj na kavico, to je bil najin mali ritual, ki nama je pomagal ostati pozitivni. Po enem letu so zdravljenje zaključili in mama je danes brez znakov bolezni.
Imunoterapija nam je dala upanje, takrat ko smo ga najbolj potrebovali. Ni čudežna rešitev za vse, a v njenem primeru je naredila ogromno razliko. Zame je to postala beseda, ki je povezana z borbo, potrpežljivostjo in z majhnimi zmagami, ki na koncu pomenijo največ.
Med zdravljenjem sva se z mamo veliko pogovarjali tudi z drugimi bolniki v čakalnici. Nekateri so bili na imunoterapiji že več mesecev in so delili svoje zgodbe, kar nama je dalo dodatno moč. Vidiš, da nisi sam in da mnogim ta terapija resnično pomaga. Čeprav je bil celoten proces zdravljenja čustveno in fizično precej naporen, je imunoterapija za našo družino pomenila preobrat. Namesto negotovosti smo končno dobili občutek, da obstaja pot naprej in nova možnost za življenje.…