Nisem si mislila, da bo moda tako hitro dobila interes drugih ljudi. Zadnjič sem bila v drogeriji in mi je ena gospa čisto mimogrede vprašala, kje kupujem oblačila. Ko sem ji povedala, da sem vse naredila sama, me je takoj vprašala, ali šivam tudi za druge. Žal sem morala reči, da ne, ker res nimam primernega prostora za to, da bi stranke hodila k meni. Preskuse oblačil pa moram imeti, ker drugače ne morem nič narediti prav. Brez tega nima smisla, da se ukvarjam s tem, da bi bila moja moda oblečena še na kom drugemu.
Ne glede na to, da sem jo zavrnila, je vseeno poskusila, ali bi morda razmislila o tem, da se s tem ukvarjam, saj ji je bila moda, ki je bila na meni zelo všeč. Odvrnila sem ji, da morda pa res, kdaj pride do tega, da bom to naredila, ampak ta trenutek si tega ne morem ravno privoščiti. Vsekakor mi je dala misliti, po tem, ko sem bila že daleč proč. Ampak kakorkoli sem obrnila, nisem našla primerne rešitve, ki bi se je lahko lotila, da bi lahko vse uredila, kar potrebujem, za studio, ki bi si ga želela. Prav škoda mi je bilo te misli v resnici. Nisem niti vedela, da imam še vedno tako močno željo po tem, in to po tolikšnih letih.
Po eni strani sem si prav želela, da bi bolje razmislila o tem, kako bi res to speljala. Pravijo, da tam, kjer je volja, tam je pot. Ampak imam predsodke pred tem, ker sem že imela zelo veliko voljo, pa vseeno nisem našla poti. In tega ne b rada še enkrat doživela. Me vseeno moda zelo veseli in takšni neuspehi res niso več zame. Nisem obupala pri prvem neuspehu, ker jih je vseeno bilo več. Nisem pa zaprla vrat pred tem, da bi bila moda moj poklic.…